Človek je pobiral čebelam med in tudi čebelaril je že v prazgodovini. Med je bil nekdaj edino sladilo. Prvotnejše je gozdno čebelarjenje, v srednjem veku pa se je uveljavilo domače čebelarjenje v koritih (na Gorenjskem), polkladah in v ležečih panjih iz desk, kar v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689 omenja Valvasor. V 18. stoletju je bil, kakor poroča znameniti slovenski čebelar Anton Janša, ležeč iz desak zbit panj na Gorenjskem že splošno v rabi. Enotne mere pa mu je določil naš znameniti čebelar, pisec prvih strokovnih besedil o čebelah v slovenščini, Peter Pavel Glavar (1721–1784), župnik iz Komende kateri je do konca svojih dni čebelaril na Lanšprežu pri Mirni na Dolenjskem. Temu panju pravijo čebelarji kranjič.

Število članstva se je povečevalo vse do leta 1989, ko je štelo 168 članov z okrog 4200 čebeljimi družinami. Po tem letu je število članstva počasi upadalo in v letu 1993 je bilo le še 100 članov. Nato je število članstva spet rahlo naraščalo. V letošnjem letu 2018 šteje članstvo 109 članov s približno 1880 čebeljimi družinami.

Čebelarsko društvo Kočevje, Cankarjeva 7a ,1330 Kočevje - info@cd-kocevje.si - 041/415-314

Lanšprež pri Mirni na Dolenjskem, kjer je čebelaril Peter Pavel Glavar od 1766 do 1784 leta

Poslikan čebelnjak s podobo Petra Pavla Glavarja (1721-1784) v ČC SLO na Brdu pri Lukovici

Posebno pozornost pa gotovo zaslužijo z nabožnimi in posvetnimi motivi poslikane panjske končnice na kranjičih. Ponekod so čebelarili tudi v slamnatih ali iz šibja pletenih panjih - koših. Hkrati z njimi je na Slovenskem nastajal čebelnjak. Z razvojem čebelarjenja so posebno panji deležni številnih izboljšav, vse do današnjega panja AŽ, poimenovanega po čebelarju, konstruktorju in čebelarskemu piscu Antonu Žnideršiču. Ta ga je leta 1910 opisal v reviji Slovenski čebelar. Tudi AŽ panj še vedno izboljšujejo z zakladami in večanjem prostora s tako imenovanimi 3 etažnimi panji.

ZGODOVINA ČEBELARSTVA NA SLOVENSKEM

V zadnjih nekaj letih se vse več (posebno mladih) čebelarjev odloča za čebelarjenje za različne tipe nakladnih panjev, med katerimi se uveljavlja NP tipa GJ (Gerstung - Jurkovič) zaradi kompatibilnosti z ostalimi panji. Predvsem je priporočen za čebelarje kateri želijo iz sistema listovnega panja AŽ preiti v tako imenovane nakladne panje.

Nakladni panj Tipa GJ ( Gerstung - Jurkovič) na stojišču v Podnu v Kostelu

Nakladalni panj

AŽ panj

Iz zgodovinskih podatkov je razvidno, da so bile v poletju 1918 zasnovane prve čebelarske organizacije, ki so delovale neprekinjeno do druge svetovne vojne. Tako je bila Čebelarska podružnica Kostel ustanovljena 20. 3. 1919, podružnica Osilnica 29. 6. 1919, 1922 so ustanovili svojo podružnico v Fari in 6. julija 1919 so imeli ustanovni občni zbor čebelarji iz Poljanske doline v Predgradu. Kasneje sta se podružnici Kostel in Fara združili. Ta združena podružnica je povezovala čebelarje od Kužlja prek Fare, Kostela, Morave in Kočevske Reke vse tja do Gotenice. Podružnici je predsednikoval eden od največjih in najnaprednejših čebelarjev na Slovenskem, Josip Kajfež iz Novih sel. Prvi predsedniki podružnice v Kočevju so bili: v Kočevju Stanko Oražem, v Kostelu Josip Kajfež, v Osilnici Josip Ožura, v Predgradu Ivan Weiss, v Strugah pa čebelar Meglen (ta je tudi vodil opazovalno postajo vse od leta 1912 do 1926).

ZGODOVINA ORGANIZIRANEGA ČEBELARSTVA NA KOČEVSKEM

Okupacija naše dežele v drugi svetovni vojni je praktično prekinila delovanje teh čebelarskih podružnic na našem terenu. Nekaj entuziastov se je združilo v čebelarsko podružnico že pred vojno: Rudi Vrabič, Ferdo Paradiž, Jože Crnkovič. Stanko Oražem, Jože Marincelj in drugi. Ti so takoj po končani vojni ponovno oživeli delo čebelarske podružnice v Kočevju. Na Kočevskem smo morali začeti marsikje čisto znova. Čebelarstvo je bilo skoraj popolnoma uničeno. Na Kajfeževi domačiji, kjer so pred vojno imeli nad sto panjev, sta po vojni ostala le dva, pri Vrabiču in Oražmu po nekaj družin. Francu Lavriču starejšemu iz Kočevske Reke je bil požgan čebelnjak s čebelami in še bi lahko naštevali. Tako je bil čebelnjak na Kočevskem prava redkost. Čebelarstvo se dolgo ni opomoglo. 1. maja 1952 pa je odbor organiziral res pravi zbor čebelarjev. V Zajčje polje, kjer je bilo organizirano predavanje, so prišli čebelarji s Kolpske in Poljanske doline, Kočevske Reke in Kočevja z okolico. Udeležba je bila zelo dobra. Tu so se pogovorili o vsej problematiki in svojem bodočem delu. K uspešnemu delu pa je veliko pripomogel G. Gradišar iz Ribnice s svojim dobro izbranim in lepo izvedenim predavanjem. To je bila prelomnica med starim in novim - pot k nadaljnjemu vzponu čebelarske organizacije v naši občini. V letu 1963 se je čebelarska podružnica preimenovala v Čebelarsko družino Kočevje. Razmišljalo se je, da bi se družina priključila takratnemu Čebelarskemu društvu v Ribnici, ki je dokaj uspešno delovalo. Do združenja ni prišlo zaradi oddaljenosti čebelarjev iz Kolpske doline in Čabra. Z ustanovnim občnim zborom 21. 3. 1965 je prenehala z delom Čebelarska družina Kočevje in ustanovljeno je bilo sedanje Čebelarsko društvo Kočevje. Takrat smo imeli 44 članov in 651 čebeljih družin.

Na tem pred vojno narodno mešanem področju so čebelarili tudi nekateri Kočevski Nemci, vendar v manjšem obsegu, razen župnika Krakerja iz Kočevske Reke, Josipa Gliebe, župnika iz Gotenice in nadučitelja Laknerja iz Kočevja. Svoje čebelarske organizacije Nemci niso imeli in se tudi niso povezovali s slovensko čebelarsko organizacijo.

Občni zbor leta 1954

Mikličev čebelnjak iz leta 1916