Človek   je   pobiral   čebelam   med   in   tudi   čebelaril   je   že   v   prazgodovini.   Med   je   bil   nekdaj   edino sladilo.    Prvotnejše    je    gozdno    čebelarjenje,    v    srednjem    veku    pa    se    je    uveljavilo    domače čebelarjenje   v   koritih   (na   Gorenjskem),   polkladah   in   v   ležečih   panjih   iz   desk,   kar   v   Slavi   vojvodine Kranjske    leta    1689    omenja    Valvasor.    V    18.    stoletju    je    bil,    kakor    poroča    znameniti    slovenski čebelar   Anton   Janša,   ležeč   iz   desak   zbit   panj   na   Gorenjskem   že   splošno   v   rabi.   Enotne   mere   pa mu   je   določil   naš   znameniti   čebelar,   pisec   prvih   strokovnih   besedil   o   čebelah   v   slovenščini,   Peter Pavel   Glavar   (1721–1784),   župnik   iz   Komende   kateri   je   do   konca   svojih   dni   čebelaril   na   Lanšprežu pri Mirni na Dolenjskem. Temu panju pravijo čebelarji kranjič.
Mikličev čebelnjak iz leta 1916
Občni zbor leta 1954
Število   članstva   se   je   povečevalo   vse   do   leta   1989,   ko   je   štelo   168   članov   z   okrog   4200   čebeljimi   družinami.   Po   tem   letu   je   število   članstva   počasi   upadalo   in   v   letu   1993 je bilo le še 100 članov. Nato je število članstva spet rahlo naraščalo. V letošnjem letu 2018 šteje članstvo 109 članov s približno 1880 čebeljimi družinami.
Čebelarsko društvo Kočevje, Cankarjeva 7a ,1330 Kočevje - info@cd-kocevje.si  - 041/415-314  
Lanšprež pri Mirni na Dolenjskem, kjer je čebelaril Peter Pavel Glavar od 1766 do 1784 leta
Poslikan čebelnjak s podobo Petra Pavla Glavarja (1721-1784) v ČC SLO na Brdu pri Lukovici
Posebno   pozornost   pa   gotovo   zaslužijo   z   nabožnimi   in   posvetnimi   motivi   poslikane   panjske   končnice   na   kranjičih. Ponekod   so   čebelarili   tudi   v   slamnatih   ali   iz   šibja   pletenih   panjih   -   koših.   Hkrati   z   njimi   je   na   Slovenskem   nastajal čebelnjak.    Z    razvojem    čebelarjenja    so    posebno    panji    deležni    številnih    izboljšav,    vse    do    današnjega    panja    AŽ, poimenovanega   po   čebelarju,   konstruktorju   in   čebelarskemu   piscu   Antonu   Žnideršiču.   Ta   ga   je   leta   1910   opisal   v reviji   Slovenski   čebelar.   Tudi   AŽ   panj   še   vedno   izboljšujejo   z   zakladami   in   večanjem   prostora   s   tako   imenovanimi   3 etažnimi panji.
ZGODOVINA ČEBELARSTVA NA SLOVENSKEM
V    zadnjih    nekaj    letih    se    vse    več    (posebno    mladih) čebelarjev    odloča    za    čebelarjenje    za    različne    tipe nakladnih   panjev,   med   katerimi   se   uveljavlja   NP   tipa GJ    (Gerstung    -    Jurkovič)    zaradi    kompatibilnosti    z ostalimi   panji.   Predvsem   je   priporočen   za   čebelarje kateri    želijo    iz    sistema    listovnega    panja    AŽ    preiti    v tako imenovane nakladne panje.
Nakladni panj Tipa GJ ( Gerstung - Jurkovič) na stojišču v Podnu v Kostelu
Nakladalni panj
AŽ panj
Iz   zgodovinskih   podatkov   je   razvidno,   da   so   bile   v   poletju   1918   zasnovane   prve čebelarske organizacije, ki so delovale neprekinjeno do druge svetovne vojne.   Tako     je     bila     Čebelarska     podružnica     Kostel     ustanovljena     20.     3.     1919, podružnica   Osilnica   29.   6.   1919,   1922   so   ustanovili   svojo   podružnico   v   Fari   in 6.   julija   1919   so   imeli   ustanovni   občni   zbor   čebelarji   iz   Poljanske   doline   v Predgradu.    Kasneje    sta    se    podružnici    Kostel    in    Fara    združili.    Ta    združena podružnica   je   povezovala   čebelarje   od   Kužlja   prek   Fare,   Kostela,   Morave   in Kočevske   Reke   vse   tja   do   Gotenice.   Podružnici   je   predsednikoval   eden   od največjih   in   najnaprednejših   čebelarjev   na   Slovenskem,   Josip   Kajfež   iz   Novih sel. Prvi   predsedniki   podružnice   v   Kočevju   so   bili:   v   Kočevju   Stanko   Oražem,   v Kostelu   Josip   Kajfež,   v   Osilnici   Josip   Ožura,   v   Predgradu   Ivan   Weiss,   v   Strugah pa   čebelar   Meglen   (ta   je   tudi   vodil   opazovalno   postajo   vse   od   leta   1912   do 1926).
ZGODOVINA ORGANIZIRANEGA ČEBELARSTVA NA KOČEVSKEM
Okupacija   naše   dežele   v   drugi   svetovni   vojni   je   praktično   prekinila   delovanje   teh čebelarskih    podružnic    na    našem    terenu.    Nekaj    entuziastov    se    je    združilo    v čebelarsko   podružnico   že   pred   vojno:   Rudi   Vrabič,   Ferdo   Paradiž,   Jože   Crnkovič. Stanko   Oražem,   Jože   Marincelj   in   drugi.   Ti   so   takoj   po   končani   vojni   ponovno oživeli delo čebelarske podružnice v Kočevju. Na   Kočevskem   smo   morali   začeti   marsikje   čisto   znova.   Čebelarstvo   je   bilo   skoraj popolnoma    uničeno.    Na    Kajfeževi    domačiji,    kjer    so    pred    vojno    imeli    nad    sto panjev,   sta   po   vojni   ostala   le   dva,   pri   Vrabiču   in   Oražmu   po   nekaj   družin.   Francu Lavriču   starejšemu   iz   Kočevske   Reke   je   bil   požgan   čebelnjak   s   čebelami   in   še   bi lahko   naštevali.   Tako   je   bil   čebelnjak   na   Kočevskem   prava   redkost.   Čebelarstvo   se dolgo ni opomoglo. 1.   maja   1952   pa   je   odbor   organiziral   res   pravi   zbor   čebelarjev.   V   Zajčje   polje,   kjer je   bilo   organizirano   predavanje,   so   prišli   čebelarji   s   Kolpske   in   Poljanske   doline, Kočevske    Reke    in    Kočevja    z    okolico.    Udeležba    je    bila    zelo    dobra.    Tu    so    se pogovorili   o   vsej   problematiki   in   svojem   bodočem   delu.   K   uspešnemu   delu   pa   je veliko    pripomogel    G.    Gradišar    iz    Ribnice    s    svojim    dobro    izbranim    in    lepo izvedenim    predavanjem.    To    je    bila    prelomnica    med    starim    in    novim    -    pot    k nadaljnjemu    vzponu    čebelarske    organizacije    v    naši    občini.    V    letu    1963    se    je čebelarska   podružnica   preimenovala   v   Čebelarsko   družino   Kočevje.   Razmišljalo se   je,   da   bi   se   družina   priključila   takratnemu   Čebelarskemu   društvu   v   Ribnici,   ki   je dokaj   uspešno   delovalo.   Do   združenja   ni   prišlo   zaradi   oddaljenosti   čebelarjev   iz Kolpske doline in Čabra. Z    ustanovnim    občnim    zborom    21.    3.    1965    je    prenehala    z    delom    Čebelarska družina Kočevje in ustanovljeno je bilo sedanje Čebelarsko društvo Kočevje. Takrat smo imeli 44 članov in 651 čebeljih družin.
Na   tem   pred   vojno   narodno   mešanem   področju   so   čebelarili   tudi   nekateri Kočevski    Nemci,    vendar    v    manjšem    obsegu,    razen    župnika    Krakerja    iz Kočevske   Reke,   Josipa   Gliebe,   župnika   iz   Gotenice   in   nadučitelja   Laknerja   iz Kočevja.    Svoje    čebelarske    organizacije    Nemci    niso    imeli    in    se    tudi    niso povezovali s slovensko čebelarsko organizacijo.
Čebelarsko društvo Kočevje Čebelarsko društvo Kočevje