R odil   se   je   leta   1881   v   Novih   selih   pri   Kočevju.   Izhajal   je iz   premožne   in   napredne   podeželske   družine.   Po   očetu je   v   svojem   čebelarjenju   hitro   napredoval.   Čebelaril   je   z nad   sto   čebeljimi   družinami   pred   prvo   svetovno   vojno in   po   njej.   Štejemo   ga   za   čebelarskega   mecena   tistega časa   na   našem   področju.   To   mu   je   uspelo   z   njegovo vztrajnostjo,    razumom,    inteligenco    in    plemenitostjo. Izžareval   je   ogromno   življenjsko   moč   in   ustvarjalnost. Čebelarstvu    se    je    predal    z    vso    vnemo    in    ljubeznijo. Kljub    ogromnim    problemom    in    padcem,    ki    jih    je podoživljal   v   svojem   čebelarstvu,   ni   odnehal   (bolezni čebel    -    nosema,    huda    gniloba,    pršica,    nekdo    mu    je požgal    čebelnjak    s    čebelami).    Pričel    je    znova    in    še povečal   svoje   čebelarstvo.   Objavljal   je   številne   članke   in strokovne     razprave     o     tehnologiji     čebelarjenja     in zatiranju   čebeljih   bolezni   v   reviji   SČ.   Pokazal   je   izredno znanje, čut in bogat besedni zaklad.
Tretji
Čebelarsko društvo Kočevje, Cankarjeva 7a ,1330 Kočevje - info@cd-kocevje.si  - 041/415-314  
Izdelava internetne strani: Vasja Marinč, 2018
JOSIP KAJFEŽ (1881-1944)
V   letu   1921   je   bil   pobudnik   ustanovitve   Čebelarske   podružnice Kostel,   njen   prvi   in   dolgoletni   predsednik,   čebelarski   mentor   in večletni    delegat    Čebelarskega    društva    za    Slovenijo.    Tesno    je sodeloval    z    urednikom    SČ    Bukovcem,    enako    z    naprednimi čebelarji   širom   Slovenije,   Avstrije   in   Češke.   Čebelariti   je   začel   v kranjičih,    nato    z    ostalimi    vrstami    panjev.    Z    uveljavitvijo    AŽ    je čebelaril z njimi, preizkušal pa je tudi (ameriške) LR panje. Poleg    čebelarjenja    je    bil    lastnik    zasebne    pošte.    Pred    prvo svetovno   vojno   jo   je   prevažal   od   Kočevja   do   Delnic   na   Hrvaškem in nazaj. Imel    je    lepo    urejeno    knjižnico    čebelarske    domače    in    tuje (nemške)   literature   in   natančne   zapiske   o   svojem   čebelarjenju. Žal je po drugi svetovni vojni to skoraj vse propadlo.
R ojen   je   bil   leta   1887   v   Ribnici   na   Dolenjskem.   Čebelariti   je   začel   s   štirinajstimi   leti.   Po   očetu   Jakobu   je   nadaljeval   s čebelarjenjem v njegovem čebelnjaku. V   letu   1924   se   je   preselil   v   Kočevje   in   nadaljeval   s   čebelarjenjem   z   nekaj   9-satnimi   AŽ   panji   in   več   Ambrožičevimi   panji.   Ti   so imeli   lepo   poslikane   panjske   končnice.   Ambrožičevi   panji   so   manjši   in   so   zato   dajali   več   rojev.   Tako   je   svoje   čebelarjenje povečeval   in   dokupil   še   več   10-satnih   AŽ   panjev.   Na   tem   stojišču   v   Kočevju   je   točil   predvsem   gozdni   in   jelkin   (hojev)   med. Ker   pa   ta   ni   primeren   za   prezimovanje   čebel,   je   svoje   čebele   večkrat   prevažal   s   prekladanjem   na   ajdovo   pasišče   po   železnici in   nato   naprej   s   konjsko   vprego   do   pasišča.   Prevažal   jih   je   predvsem   na   Dolenjsko   v   okolico   Dobrniča.   Bilo   je   naporno,   a   bil je   vztrajen.   Bil   je   soustanovitelj   Čebelarske   podružnice   leta   1945.   Med   je   točil   s   3-satnim   točilom,   vosek   pa   topil   s   sončnim topilnikom in ga zamenjeval za satne osnove. Čebelaril   je   polnih   šestdeset   let.   Bil   je   aktiven   član   Čebelarske   podružnice   Kočevje   in   tesen   sodelavec   dolgoletnega   čebelarja in blagajnika podružnice Ferda Paradiža.
STANKO ORAŽEM (1887-1965)
R ojen   je   bil   leta   1901   v   vasi   Pribinci   pri   Črnomlju.   Že   v   mladih   letih   se   je navdušil   za   čebele.   Sosed   čebelar   je   bil   že   v   letih,   zato   mu   je   Niko   pri   delu pomagal.   Tako   je   kot   štirinajstletni   deček   za   plačilo   dobil   prvi   roj.   Po   nekaj letih   je   imel   tako   že   dvajset   kranjičev.   Med   prvimi   je   v   tem   kra-ju   pričel čebelariti   z   AŽ   panji   in   imel   v   letu   1934   šestinštirideset   družin.   Tudi   drugo svetovno vojno so mu čebelice dobro prestale. Letine so bile dobre. Po   vojni   se   je   celotna   družina   preselila   v   Livold   pri   Kočevju.   S   seboj   so pripeljali tudi šestdeset čebeljih družin v AŽ panjih. Niko    je    bil    napreden    in    vzoren    čebelar.    V    letu    1947    je    bil    izvoljen    za predsednika   Čebelarske   podružnice   Kočevje   in   ji   predsedoval   do   maja 1951.   Pri   delu   s   čebelami   sta   mu   pomagala   sinova   Jože   in   Leopold,   ki   sta kasneje   začela   tudi   sama   čebelariti.   Vsak   je   imel   do   sto   in   več   čebeljih družin.
NIKO GRABRIJAN (1901-1971)
Niko   je   bil   kot   strokovnjak   na   tem   področju nekaj    časa    zaposlen    pri    podjetju    Jugoapis (pozneje   Agromel   in   nato   Medex   Ljubljana).   V letu   1965   je   bil   soustanovitelj   Čebelarskega društva   Kočevje.   Društvu   so   se   pridružile   tudi ostale    podružnice    našega    področja.    Svoje čebelice   je   več   let   prevažal   s   prekladanjem   po Sloveniji   in   Hrvaški.   Njegova   življenjska   pot   se je   prezgodaj   končala.   Umrl   je,   ko   mu   je   bilo sedemdeset let.
R odil   se   je   leta   1898   v   Banji   loki.   Od   tu   so   se   preselili   v   Kočevsko   Reko   in   tam   je   začel   čebelariti   v   letu   1932.   Bil   je   poštni uradnik.    Pri    opravljanju    svojega    dela    se    je    seznanil    z    naprednimi    čebelarji.    Za    čebelarjenje    sta    ga    navdušila    pokojna čebelarja Kajfež iz Novih sel in Bartol iz Kočevske Reke. V   letu   1942   se   je   z   družino   preselil   v   Kočevje   in   nadaljeval   s   čebelarjenjem.   Kljub   problemom   v   tistem   času,   ki   so   pestile čebelarje pred vojno, med vojno in po njej, je vztrajal in obdržal svoje čebelice. Bil je razgledan, vesten in napreden čebelar. Čebelaril   je   v   različnih   panjih   od   kranjičev   eksportovcev   do   dunajčanov   in   nazadnje   v   AŽ   panjih   z   največ   30   družinami.   Takoj po končani II. svetovni vojni (1945) je bil soustanovitveni član Čebelarske podružnice Kočevje in v njej aktivno sodeloval. Čebelaril je skoraj štirideset let. Po njem je čebelarstvo prevzel sin Ivo, ki vzorno čebelari najprej, in enako tudi vnuk Matjaž.
JOŽE MARINCELJ (1898-1970)
Tretji
R ojen   je   bil   leta   1899   v   Ravnah   na   Koroškem.   Po   drugi   svetovni   vojni   je služboval    na    Občini    Kočevje    kot    vodja    Zemljiške    knjige    pri    Okrajnem sodišču   v   Kočevju.   Poleg   službe   je   tudi   uspešno   čebelaril   v   AŽ   panjih   (do štirideset čebeljih družin). Svoje   čebelarstvo   je   imel   vzorno   urejeno.   Bil   je   soustanovitelj   Čebelarske podružnice   Kočevje   v   letu   1945   in   njen   prvi   povojni   blagajnik.   Pri   svojem delu    je    bil    natančen    in    dosleden.    Vzorno    in    vešče    je    vodil    evidenco svojega čebelarjenja, enako tudi arhiv podružnice. Žal   pa   je   bil   ta   arhiv   kasneje   neodgovorno   zavržen.   Tako   je   ostalo   le   malo spominov na njegovo plemenito delo, ki ga je opravljal na tem področju.  
FERDO PARADIŽ (1899-1961)
Odlikoval   se   je   tudi   kot   gasilec.   Bil   je   vseskozi aktiven     član     Gasilskega     društva     Kočevje. Prerana    smrt    ga    je    iztrgala    iz    naših    vrst    v dvainšestdesetem letu življenja.
B il   je   učitelj,   šolski   nadzornik,   mentor,   pobudnik   razvoja   čebelarstva   na   Kočevskem.   Rodil   se   je   leta   1904,   v   Lovrencu   na Dravskem   polju.   Učiteljevati   je   začel   leta   1926,   najprej   v   Kužlju   pri   Osilnici   in   nato   v   Ferdrengu.   Poleg   službe   je   tudi   čebelaril. V   letu   1931   je   imel   že   sedemnajst   družin-AŽ,   nato   pa   s   tridesetimi   čebelaril   do   druge   svetovne   vojne.   Italijanski   vojaki   so   mu v letu 1942 požgali čebelnjak s čebelami vred, njega pa internirali v Padovo. Po   vojni   je   služboval   kot   šolski   nadzornik.   Ker   je   bil   velik   ljubitelj   čebel,   je   začel   znova   čebelariti   in   bil   tako   tudi   po   vojni pobudnik   razvoja   čebelarstva   na   Kočevskem.   Bil   je   soustanovitelj   Čebelarske   podružnice   Kočevje   ter   njen   tajnik   in   blagajnik (1951-1965).   Velike   zasluge   ima   kot   predavatelj,   saj   je   s   svojo   živo   besedo   širil   čebelarsko   znanje   širom   kočevskega   področja in izven njega. Objavljal je strokovne članke v reviji Slovenski čebelar. Bil je preprost, skromen, dostopen, pravičen ter tako pripravljen vedno pomagati.
RUDI VRABIČ (1904-1987)
Tretji
R odil   se   je   leta   1917.   Do   leta   1941   je   mladost   preživel   v   rojstni   vasi   Novi kot   pri   Dragi.   Doma   so   imeli   tudi   čebele.   Občutil   je   grozote   vojne   in   bil interniran   v   Padovo.   Po   vojni   se   je   ustalil   v   Dolgi   vasi   pri   Kočevju.   Njegova ljubezen do čebel in čebelarjenja je bila neizmerna. Bil   je   iznajdljiv.   Prirojena   mu   je   bila   inovatorska   nadarjenost.   Venomer   je nekaj   ustvarjal   in   izboljševal   pri   svojem   čebelarjenju   ter   razmišljal,   kako izboljšati    tehnologijo    in    panjski    sistem.    To    mu    je    tudi    uspelo    pri    11- satnem AŽ panju. Ivan je bil tudi vsestransko aktiven v društvu. Postal    je    podpredsednik,    predsednik    in    vseskozi    član    ostalih    organov društva.    Posebno    se    je    odlikoval    pri    raziskavi    gozdnega    medenja    in napovedovanju le-tega.  
IVAN GRAJŠ (1917-1993)
Na   tem   področju   je   bil   pravi   strokovnjak.   O tem    je    objavljal    tudi    članke    v    Slovenskem čebelarju.   S   svojo   živo   in   pisno   besedo   je   štiri desetletja     pritegoval     pozornost     tudi     širše javnosti.   Predaval   je   v   mnogih   krajih   Slovenije in tudi na Hrvaškem ter v Bosni. Svoje    čebele    je    prevažal    s    prekladanjem    in pozneje    s    kamionom    TAM    5000,    ki    ga    je sodobno   opremil   po   svoji   zamisli.   Na   pašo   je vozil   na   širšem   področju   našega   društva,   po Sloveniji in na Hrvaško. V   maju   1993   ga   je   zahrbtna   bolezen   iztrgala iz naših vrst.
R ojen   je   bil   leta   1919   v   napredni   in   zavedni   kmečki   družini   v   Osilnici.   Oče   je   bil   čebelar.   Tako   je   Drago   nadaljeval   po   očetu čebelarsko   tradicijo.   Pred   vojno   se   je   izučil   za   trgovca.   V   NOV   je   aktivno   sodeloval   in   prejel   številna   odlikovanja.   Vojaščina mu   je   vzela   precej   let.   Kot   ljubitelj   narave   in   domačega   kraja   se   je   rad   vračal   domov.   Želel   je   živeti   in   delati   za   napredek   svoje     doline.  Po    demobilizaciji        je        doma    kmetoval,        bil    je    predsednik    kmetijske    zadruge,    predsednik    ZZB    in    ZRVS,    vodja    obrata kooperacije,   predsednik   KS   pa   tudi   dolgo   letni   odbornik   občinske   skupščine.      Predsedstvo   v   Čebelarski   družini   Osilnica   je prevzel za Tuškom iz Malinišča. Predsedoval je polnih devetnajst let (1969 do 1979). Čebelaril   je   s   panji   dunajčani   in   nazadnje   z   LR   (ameriškimi)   panji   z   največ   dvajsetimi   čebeljimi   družinami.   Bil   je   zagnan, vztrajen   in   dosleden.   V   njem   je   bila   izredna   življenjska   moč   in   gonilna   sila.   Nenehno   se   je   zavzemal   za   razvoj   in   napredek svojega kraja.
DRAGO ŠTIMEC (1919-1979)
Tretji
R odil   se   je   leta   1922   v   Ljubljani.   Takoj   za   tem   so   se   preselili   v   Kočevje,   kjer živi še danes. Čebelariti   je   pričel   v   letu   1946.   Čebelaril   je   vse   do   leta   1972,   z   največ   25 čebeljimi družinami v AŽ panjih. V   času   svojega   čebelarjenja   je   bil   vsestransko   aktiven   član   Čebelarske podružnice   Kočevje   in   pozneje   ustanovitveni   član   Čebelarskega   društva Kočevje. Šest let je bil predsednik društva.  
RAJKO JENKO
Svoje   čebele   je   prevažal   s   prekladanjem   na našem področju in na Hrvaškem. V   letu   1972   je   moral   čebelarjenje   opustiti   iz zdravstvenih razlogov.
R odil   se   je   leta   1921   v   Ribjeku   pri   Osilnici.   Tu   je   preživel   tudi   svojo zgodnjo    mladost.    Od    leta    1931    živi    v    Kočevju.    Bil    je    aktiven družbenopolitični    delavec    vse    do    upokojitve.    Za    svoje    uspešno delo    je    prejel    številna    odlikovanja    in    priznanja.    Z    ljubeznijo    do narave   in   čebel   je   pričel   čebelariti   v   letu   1951.   Za   čebelarjenje   ga   je navdušil      čebelarski      mentor      in      takratni      tajnik      Čebelarske podružnice   Rudi   Vrabič.V   letu   1956   je   opravil   tečaj   za   čebelarskega preglednika   v   Ljubljani.   Tečaja   za   čebelarskega   preglednika   se   je udeležil   tudi   leta   1983.   Pred   tem   pa   je   bil   že   leta   1952   član   ekipe   za zdravstveno   varstvo   čebel,   ki   je   sanirala   bolezen   pršico,   ki   se   je množično pojavljala na celotnem področju. Po   vstopu   v   članstvo   je   ves   čas   aktivno   deloval   v   vseh   organih društva.   Od   leta   1972   do   1980   in   1982   do   1984   je   bil   predsednik društva.   Bil   je   večkratni   delegat   društva   pri   Čebelarski   zvezi   in   član organov   Zveze.   Deset   let   je   bil   predsednik   Komisije   za   zdravstveno varstvo   čebel   pri   Zvezi   čebelarskih   društev   Slovenije   in   do   leta   1996 njen    član.    Od    leta    1956    do    1998,    to    je    polnih    42    let,    je    bil predsednik   društvene   komisije   za   zdravstveno   varstvo   čebel   in   več let    tudi    predsednik    Komisije    za    gozdno    medenje    in    pasišča. Objavljal je številne članke v reviji Slovenski čebelar.
ANTON ŠERCER
Imel    je    številna    predavanja    v    društvu    in    izven njega.    Tema    njegovih    predavanj    je    tehnologija čebelarjenja   in   zdravstveno   varstvo   čebel.   S   svojo živo    in    pisno    besedo    je    tako    postal    znan    širši javnosti   doma   in   v   tujini.   Predaval   je   po   Sloveniji   in na   Hrvaškem,   enkrat   pa   tudi   koroškim   čebelarjem v Avstriji, za kar je prejel posebno priznanje. Desetletje      je      Tone      sprejemal      tudi      številne predstavnike,       delegacije       domačih       in       tujih čebelarskih   društev   širom   bivše   skupne   države   in tujine.    Njegov    dom    je    vedno    odprt    tudi    za    vse ostale   čebelarje,   ki   potrebujejo   kakršnokoli   pomoč pri    čebelarjenju.    Je    eden    med    najzaslužnejšimi člani   našega   društva   in   mentor.   V   letu   1977   je   bil pobudnik    prevažanja    čebel    na    našem    področju. Kamion   TAM   5000   si   je   opremil   sam   med   prvimi. Pred   tem   je   svoje   čebele   prevažal   s   prekladanjem. Čebele   je   vozil   po   pasiščih   Slovenije   in   Hrvaške. Uspešno čebelari še danes.
Tretji
R odil   se   je   leta   1924.   V   letu   1946   se   je   z   očetom   Nikom   preselila   celotna družina   s   čebelami   v   Livold   pri   Kočevju   (s   šestdesetimi   družinami   v   panjih).    Jože    je    tako    čebele    vzljubil    kot    deček    in    po    očetu    nadaljuje družinsko   tradicijo   čebelarstva.   Vzorno   čebelari   že   polnih   petdeset   let.   V organih   društva   je   vsestransko   aktiven.   V   letu   1956   je   opravil   tečaj   za čebelarskega     preglednika     in     je     od     tedaj     stalni     član     komisije     za zdravstveno varstvo čebel. Bil   je   ustanovitveni   član   našega   društva   v   letu   1965.   Funkcijo   tajnika   je opravljal   osemnajst   let.   Vodil   je   čebelarski   krožek   na   Osnovni   šoli   Kočevje, objavljal    številne    članke    v    reviji    Slovenski    čebelar    in    pisal    čebelarska mesečna    opravila.    Večkratno    je    bil    tudi    delegat    društva    pri    čebelarski zvezi.   
JOŽE GRABRIJAN
S   svojim   čebelarskim   znanjem   je   pripravljen pomagati    in    svetovati    mlajšim    čebelarjem. Njegov   dom   je   vedno   odprt   vsakomur,   ki   je znanja potreben. Svoje    čebele    je    prevažal    s    prekladanjem    in pozneje   s   kamionom   TAM   5000,   ki   ga   je   med prvimi   sam   opremil.   Še   vedno   je   aktiven   v odborih društva in uspešno čebelari.
I zhaja   iz   kmečke   družine.   Rojen   je   bil   1.   1925   v   vasi   Ribjek   in   tam   živi   še   danes.   Še   kot   deček   je   pomagal   očetu   čebelarju   pri ogrebanju   rojev.   Po   smrti   očeta   (1954)   je   nadaljeval   s   čebelarjenjem   in   uspešno   čebelari   še   danes,   v.   AŽ   panjih   s   45   čebeljimi družinami.   Pri   delu   mu   pomaga   sin   Željko.   Tudi   on   ima   svoje   čebele   in   vzorno   čebelari.   Prav   gotovo   bo   nadaljeval   družinsko tradicijo. Čebelarsko   družino   Osilnica   je   kot   predsednik   vodil   polnih   dvanajst   let   (od   1979   do   1991).   V   letu   1987   se   je   Čebelarska družina   Osilnica   priključila   Čebelarskemu   društvu   Kočevje.   Anton   je   po   priključitvi   njihove   družine   aktivno   deloval   dvanajst let v upravnem odboru društva ter skrbel za realizacijo sklepov in nalog društva na njihovem področju. Prejel je odličja Antona Janše II. in III. stopnje.  
ANTON KNAVS
Tretji
R odil   se   je   leta   1943   v   Prekmurju.   V   Kočevje   se   je   preselil   leta   1958. Začetniški   navdih   s   prvim   rojem   in   tremi   panji   je   dobil   od   dolgoletnega prijatelja   Kamila   Možina,   ki   ga   je   tudi   navdušil,   da   je   pričel   čebelariti.   Po nekaj   letih   je   nabavil   čebelnjak   z   39   panji   in   ob   mentorstvu   J.   Grabrijana   in pokojnega    I.    Grajša    pričel    uspešno    čebelariti    in    sodelovati    v    organih upravljanja. Društvu   je   predsednikoval   10   let.   S   svojo   zagnanostjo   in   delavnostjo   je   v ČD    popestril    razne    dejavnosti.    Posebej    se    je    angažiral    pri    problemih takratnega    izbruha    bolezni    čebeljih    družin    (varoa,    poapnela    zalega, gniloba   čebelje   zalege),   tako   da   je   organiziral   številna   predavanja,   ki   so čebelarje izobrazila v takem obsegu, da so se čebelarstva obdržala.  
JANEZ KOJEK
S    kvizom    znanja    je    motiviral    čebelarje    k intenzivnemu           prebiranju           čebelarske literature       in       s       tem       obnavljanju       in pridobivanju   novega   znanja,   saj   je   pritegnil tudi     MEDEX,     da     je     kot     sponzor     nagradil najboljše. V   organih   društva   je   tako   aktiven   že   štirinajst let.    V    letu    1994    je    na    svojo    željo    zaradi preobremenjenosti       opustil       predsedniško funkcijo   v   ČD   Kočevje.   Sedaj   čebelari   s   150 čebeljimi družinami.
R odil   se   je   leta   1928.   na   Gorenju,   kjer   tudi   sedaj   živi   v   krogu   svoje   družine.   Čebelarjenje   ga   je   privlačilo   že   v   rani   mladosti.   Ta velika   želja   se   mu   je   izpolnila,   ko   je   bil   star   17   let.   Tako   se   je   že   leta   1945   začela   njegova   čebelarska   pot.   Napredoval   je   dokaj hitro, saj je že v letu 1957 čebelaril s 40 družinami. Ustalil se je pri 70 družinah, s katerimi uspešno čebelari še danes. Udeležil   se   je   tudi   dveh   tečajev   za   čebelarske   preglednike   in   s   tem   znanjem   že   vrsto   let   aktivno   deluje   v   društveni   komisiji   za zdravstveno   varstvo   čebel.   To,   da   je   Mirko   v   društvu   zavzeto   in   aktivno   deloval,   veliko   pove   že   to,   da   je   celih   dvajset   let vzorno vodil blagajniške posle našega društva.
MIRKO ŽAGAR
Tretji
R odil   se   je   leta   1914   v   vasi   Cvibelj   pri   Žužemberku.   Po   poklicu   je   bil mlinar.    Ko    se    je    po    končani    vojni    preselil    v    Kočevje,    se    je    zaposlil    v tedanjem Tomšičevem mlinu. Kmalu   po   prihodu   si   je   nabavil   nekaj   čebeljih   družin   in   začel   čebelariti.   V mali    dolini,    pri    mlinu,    kjer    je    tudi    stanoval,    si    je    zgradil    čebelnjak    za trideset    panjev    in    ga    v    nekaj    letih    napolnil.    Takoj    se    je    tudi    včlanil    v čebelarsko podružnico v Kočevju. Tone   je   bil   v   svojem   bistvu   preprost,   preudaren   in   pošten   človek.   Kot takega   smo   ga   spoštovali   in   ga   spomladi   leta   1951   izvolili   za   predsednika naše   čebelarske   podružnice.   To   nalogo   je   prevzel   zelo   odgovorno   in   jo uspešno opravljal vse do leta 1964.  
ANTON MRVAR
Po   upokojitvi   se   je   vrnil   nazaj   na   Dolenjsko, kjer    si    je    v    vasi    Ajdovec    pri    Žužemberku zgradil        novi        dom        in        nadaljeval        s čebelarjenjem. Ves   čas   pa   je   obdržal   stike   z   našim   društvom in    je    bil    tudi    naš    gost,    ko    smo    leta    1988 proslavljali 70-letnico delovanja ČD Kočevje.
R ojen   je   bil   leta   1906   v   vasi   Travnik   pri   Loškem   potoku   v   revni   delavski   družini.   Oče   je   bil   tesar.   Zaslužka   je   bilo   bolj   malo. Tako   je   bil   v   svoji   mladosti   več   lačen   kot   sit.   V   letu   1914   so   se   preselili   v   Kočevsko   Reko.   Tu   je   živel   tudi   mlinar   in   čebelar Bartol,   ki   jim   je   v   letu   1920   podaril   eno   čebeljo   družino   v   panju   eksportovcu.   Od   tega   leta   dalje   sta   z   očetom   čebelarila   do leta 1942 z dvainštiridesetimi čebeljimi družinami v 9-satnih AŽ panjih in dvajsetimi kranjiči. Doživel   je   grozote   druge   svetovne   vojne.   V   NOV   je   aktivno   sodeloval.   V   letu   1942   je   bil   ujet   in   interniran.   Italijanska   vojska jima   je   požgala   čebelnjak   s   čebelami.   Po   končani   vojni   sta   pričela   znova.   Takratni   župnik   Josip   Gliebe   jima   je   podaril   dve družini   v   kranjičih.   Po   očetovi   smrti   je   s   čebelarjenjem   nadaljeval.   2   največ   štiriindvajsetimi   družinami   in   petimi   rezervami   je čebelaril polnih petinšestdeset let. V letu 1990 je njegovo čebelarjenje prevzel sin Mirko. Franc   Lavrič   je   čebele   z   nakladanjem   prevažal   tudi   na   paše   po   Kočevskem,   v   Liko,   Gorski   Kotar   in   Belo   Krajino.   Tudi   on   je podaril   mnogo   čebeljih   družin   in   rojev,   pred-vsem   čebelarskim   začetnikom.   Mnogim   je   dajal   nasvete   in   jim   tudi   osebno pomagal. Leta   1965   se   je   Čebelarska   podružnica   Kočevje   preimenovala   v   Čebelarsko   društvo   Kočevje.   S   priključitvijo   ostalih   družin   in podružnic    na    našem    področju    je    bil    ustanovitveni    član.    Aktivno    je    deloval    tudi    v    organih    društva    ter    v    upravnem    in nadzornem odboru. Čebelaril je od leta 1925 do 1990. Prejel je odličje Antona Janše tretje stopnje. Pri svojih 92. letih je še krepak in zdrav. Želimo, da bi bil še dolgo častni član našega društva.
FRANC LAVRIČ
Tretji
Rojen   je   bil   leta   1914   v   kraju   Strmec,   pod   Mangartom   na   Primorskem.   Že kot   mlad   fantič   je   rad   lovil   čmrlje.   Njihova   gnezda   je   prenašal   na   dom. Delal    jim    je    hišice    iz    kartona.    Vanje    je    vlagal    mah    in    listje.    Bil    je    ves prevzet, če mu je uspelo vzgojiti čmrlji rod. Ded   in   oče   sta   ga   nagovarjala,   naj   prične   čebelariti.   Ko   je   bil   star   deset   let, mu   je   oče   kupil   roj   s   kranjičem   in   tako   je   pričel   čebelariti.   V   letu   1935   je imel   že   štirinajst   kranjičev.   Tudi   medu   je   nekaj   pridelal.   V   tem   letu   je moral    k    vojakom.    Vojaščino    je    odslužil    leta    1937.    V    času    njegove odsotnosti   je   za   čebele   skrbel   oče.   Po   odslužitvi   vojaškega   roka   se   je   takoj lotil izdelave 9-satnih AŽ panjev. Izdelal je dva in nato še tri. V   letu   1943   je   vstopil   v   NOV.   Italijanska   vojska   mu   je   za   kazen   požgala čebelnjak   s   čebelami.   V   letu   1946   je   bil   odpuščen   od   vojakov.   Življenjska pot   ga   je   zanesla   na   Kočevsko.   Zaposlil   se   je   na   Rudniku   v   Kočevju.   Tukaj si je ustvaril dom in družino. Ker   ni   mogel   brez   čebel,   je   v   letu   1947   nabavil   štiri   roje.   Pred   tem   je   začel izdelovati    AŽ    panje    in    jih    zamenjevati    za    roje.    Zgradil    je    tudi    dva čebelnjaka   in   imel   do   leta   1965   že   okrog   šestdeset   čebeljih   družin   in trideset rezervnih družin v eksportovcih. Volja   do   čebel   in   čebelarjenja   je   bila   izredna.   Med   prvimi   v   Kočevju   je   sam opremil    tovornjak    TAM    in    čebele    začel    prevažati.    Prevažal    jih    je    po Kočevskem   območju,   v   Liko   in   Gorski   Kotar,   na   Notranjsko,   v   Belo   Krajino in rodno Primorsko.
ANTON KUK
Izdelal   si   je   tudi   točilo   za   med,   stiskalnico   za satne   osnove,   nosila   za   čebelje   panje   ter   razne pripomočke     in     izboljšave     pri     čebelarjenju. Skratka - bil je inovator. V     svoji     čebelarski     dobi     je     daroval     veliko čebeljih rojev, predvsem čebelarskim zač etnikom.    Nesebično    je    bil    zmeraj    pripravljen pomagati      in      svetovati.      Mnogim      mlajšim čebelarjem      začetnikom      je      tudi      osebno pomagal. Čebelaril   je   od   leta   1924   do   1990.   Pri   delu   mu je   pomagala   njegova   nadvse   pridna   žena,   ki   pa jo   je   prezgodaj   izgubil   (v   letu   1989).   Naslednje leto   se   je   moral   s   težkim   srcem   ločiti   od   svojih čebelic in jih prodati, saj je bil tudi sam v letih. Ves   čas   je   bil   član   našega   društva.   Aktivno   je deloval    več    let    v    upravnem    in    nadzornem odboru    društva.    Za    svoje    nesebično    delo    je prejel odličje Antona Janše III. in II. stopnje. Za svoja 84. leta je še dokaj čil in zdrav. Želimo mu še mnogo zdravih let.
ČASTNA ČLANA ČEBELARSKEGA DRUŠTVA KOČEVJE
FRANC LAVRIČ
ZASLUŽNI ČLANI ČEBELARSKEGA DRUŠTVA KOČEVJE
ANTON KUK
JOSIP KAJFEŽ
STANKO ORAŽEM
NIKO GRABRIJAN
JOŽE MARINCELJ
FERDO PARADIŽ
RUDI VRABIČ
IVAN GRAJŠ
DRAGO ŠTIMEC
RAJKO JENKO
ANTON ŠERCER
JOŽE GRABRIJAN
ANTON KNAVS
JANEZ KOJEK
MIRKO ŽAGAR
ANTON MRVAR