Čebelarsko društvo Kočevje

R odil se je leta 1881 v Novih selih pri Kočevju. Izhajal je iz premožne in napredne podeželske družine. Po očetu je v svojem čebelarjenju hitro napredoval. Čebelaril je z nad sto čebeljimi družinami pred prvo svetovno vojno in po njej. Štejemo ga za čebelarskega mecena tistega časa na našem področju. To mu je uspelo z njegovo vztrajnostjo, razumom, inteligenco in plemenitostjo. Izžareval je ogromno življenjsko moč in ustvarjalnost. Čebelarstvu se je predal z vso vnemo in ljubeznijo. Kljub ogromnim problemom in padcem, ki jih je podoživljal v svojem čebelarstvu, ni odnehal (bolezni čebel - nosema, huda gniloba, pršica, nekdo mu je požgal čebelnjak s čebelami). Pričel je znova in še povečal svoje čebelarstvo. Objavljal je številne članke in strokovne razprave o tehnologiji čebelarjenja in zatiranju čebeljih bolezni v reviji SČ. Pokazal je izredno znanje, čut in bogat besedni zaklad.

Tretji

Čebelarsko društvo Kočevje, Cankarjeva 7a ,1330 Kočevje - info@cd-kocevje.si - 041/415-314

Izdelava internetne strani: Vasja Marinč, 2018

JOSIP KAJFEŽ (1881-1944)

V letu 1921 je bil pobudnik ustanovitve Čebelarske podružnice Kostel, njen prvi in dolgoletni predsednik, čebelarski mentor in večletni delegat Čebelarskega društva za Slovenijo. Tesno je sodeloval z urednikom SČ Bukovcem, enako z naprednimi čebelarji širom Slovenije, Avstrije in Češke. Čebelariti je začel v kranjičih, nato z ostalimi vrstami panjev. Z uveljavitvijo AŽ je čebelaril z njimi, preizkušal pa je tudi (ameriške) LR panje. Poleg čebelarjenja je bil lastnik zasebne pošte. Pred prvo svetovno vojno jo je prevažal od Kočevja do Delnic na Hrvaškem in nazaj. Imel je lepo urejeno knjižnico čebelarske domače in tuje (nemške) literature in natančne zapiske o svojem čebelarjenju. Žal je po drugi svetovni vojni to skoraj vse propadlo.

R ojen je bil leta 1887 v Ribnici na Dolenjskem. Čebelariti je začel s štirinajstimi leti. Po očetu Jakobu je nadaljeval s čebelarjenjem v njegovem čebelnjaku. V letu 1924 se je preselil v Kočevje in nadaljeval s čebelarjenjem z nekaj 9-satnimi AŽ panji in več Ambrožičevimi panji. Ti so imeli lepo poslikane panjske končnice. Ambrožičevi panji so manjši in so zato dajali več rojev. Tako je svoje čebelarjenje povečeval in dokupil še več 10-satnih AŽ panjev. Na tem stojišču v Kočevju je točil predvsem gozdni in jelkin (hojev) med. Ker pa ta ni primeren za prezimovanje čebel, je svoje čebele večkrat prevažal s prekladanjem na ajdovo pasišče po železnici in nato naprej s konjsko vprego do pasišča. Prevažal jih je predvsem na Dolenjsko v okolico Dobrniča. Bilo je naporno, a bil je vztrajen. Bil je soustanovitelj Čebelarske podružnice leta 1945. Med je točil s 3-satnim točilom, vosek pa topil s sončnim topilnikom in ga zamenjeval za satne osnove. Čebelaril je polnih šestdeset let. Bil je aktiven član Čebelarske podružnice Kočevje in tesen sodelavec dolgoletnega čebelarja in blagajnika podružnice Ferda Paradiža.

STANKO ORAŽEM (1887-1965)

R ojen je bil leta 1901 v vasi Pribinci pri Črnomlju. Že v mladih letih se je navdušil za čebele. Sosed čebelar je bil že v letih, zato mu je Niko pri delu pomagal. Tako je kot štirinajstletni deček za plačilo dobil prvi roj. Po nekaj letih je imel tako že dvajset kranjičev. Med prvimi je v tem kra-ju pričel čebelariti z AŽ panji in imel v letu 1934 šestinštirideset družin. Tudi drugo svetovno vojno so mu čebelice dobro prestale. Letine so bile dobre. Po vojni se je celotna družina preselila v Livold pri Kočevju. S seboj so pripeljali tudi šestdeset čebeljih družin v AŽ panjih. Niko je bil napreden in vzoren čebelar. V letu 1947 je bil izvoljen za predsednika Čebelarske podružnice Kočevje in ji predsedoval do maja 1951. Pri delu s čebelami sta mu pomagala sinova Jože in Leopold, ki sta kasneje začela tudi sama čebelariti. Vsak je imel do sto in več čebeljih družin.

NIKO GRABRIJAN (1901-1971)

Niko je bil kot strokovnjak na tem področju nekaj časa zaposlen pri podjetju Jugoapis (pozneje Agromel in nato Medex Ljubljana). V letu 1965 je bil soustanovitelj Čebelarskega društva Kočevje. Društvu so se pridružile tudi ostale podružnice našega področja. Svoje čebelice je več let prevažal s prekladanjem po Sloveniji in Hrvaški. Njegova življenjska pot se je prezgodaj končala. Umrl je, ko mu je bilo sedemdeset let.

R odil se je leta 1898 v Banji loki. Od tu so se preselili v Kočevsko Reko in tam je začel čebelariti v letu 1932. Bil je poštni uradnik. Pri opravljanju svojega dela se je seznanil z naprednimi čebelarji. Za čebelarjenje sta ga navdušila pokojna čebelarja Kajfež iz Novih sel in Bartol iz Kočevske Reke. V letu 1942 se je z družino preselil v Kočevje in nadaljeval s čebelarjenjem. Kljub problemom v tistem času, ki so pestile čebelarje pred vojno, med vojno in po njej, je vztrajal in obdržal svoje čebelice. Bil je razgledan, vesten in napreden čebelar. Čebelaril je v različnih panjih od kranjičev eksportovcev do dunajčanov in nazadnje v AŽ panjih z največ 30 družinami. Takoj po končani II. svetovni vojni (1945) je bil soustanovitveni član Čebelarske podružnice Kočevje in v njej aktivno sodeloval. Čebelaril je skoraj štirideset let. Po njem je čebelarstvo prevzel sin Ivo, ki vzorno čebelari najprej, in enako tudi vnuk Matjaž.

JOŽE MARINCELJ (1898-1970)

Tretji

R ojen je bil leta 1899 v Ravnah na Koroškem. Po drugi svetovni vojni je služboval na Občini Kočevje kot vodja Zemljiške knjige pri Okrajnem sodišču v Kočevju. Poleg službe je tudi uspešno čebelaril v AŽ panjih (do štirideset čebeljih družin). Svoje čebelarstvo je imel vzorno urejeno. Bil je soustanovitelj Čebelarske podružnice Kočevje v letu 1945 in njen prvi povojni blagajnik. Pri svojem delu je bil natančen in dosleden. Vzorno in vešče je vodil evidenco svojega čebelarjenja, enako tudi arhiv podružnice. Žal pa je bil ta arhiv kasneje neodgovorno zavržen. Tako je ostalo le malo spominov na njegovo plemenito delo, ki ga je opravljal na tem področju.

FERDO PARADIŽ (1899-1961)

Odlikoval se je tudi kot gasilec. Bil je vseskozi aktiven član Gasilskega društva Kočevje. Prerana smrt ga je iztrgala iz naših vrst v dvainšestdesetem letu življenja.

B il je učitelj, šolski nadzornik, mentor, pobudnik razvoja čebelarstva na Kočevskem. Rodil se je leta 1904, v Lovrencu na Dravskem polju. Učiteljevati je začel leta 1926, najprej v Kužlju pri Osilnici in nato v Ferdrengu. Poleg službe je tudi čebelaril. V letu 1931 je imel že sedemnajst družin-AŽ, nato pa s tridesetimi čebelaril do druge svetovne vojne. Italijanski vojaki so mu v letu 1942 požgali čebelnjak s čebelami vred, njega pa internirali v Padovo. Po vojni je služboval kot šolski nadzornik. Ker je bil velik ljubitelj čebel, je začel znova čebelariti in bil tako tudi po vojni pobudnik razvoja čebelarstva na Kočevskem. Bil je soustanovitelj Čebelarske podružnice Kočevje ter njen tajnik in blagajnik (1951-1965). Velike zasluge ima kot predavatelj, saj je s svojo živo besedo širil čebelarsko znanje širom kočevskega področja in izven njega. Objavljal je strokovne članke v reviji Slovenski čebelar. Bil je preprost, skromen, dostopen, pravičen ter tako pripravljen vedno pomagati.

RUDI VRABIČ (1904-1987)

Tretji

R odil se je leta 1917. Do leta 1941 je mladost preživel v rojstni vasi Novi kot pri Dragi. Doma so imeli tudi čebele. Občutil je grozote vojne in bil interniran v Padovo. Po vojni se je ustalil v Dolgi vasi pri Kočevju. Njegova ljubezen do čebel in čebelarjenja je bila neizmerna. Bil je iznajdljiv. Prirojena mu je bila inovatorska nadarjenost. Venomer je nekaj ustvarjal in izboljševal pri svojem čebelarjenju ter razmišljal, kako izboljšati tehnologijo in panjski sistem. To mu je tudi uspelo pri 11-satnem AŽ panju. Ivan je bil tudi vsestransko aktiven v društvu. Postal je podpredsednik, predsednik in vseskozi član ostalih organov društva. Posebno se je odlikoval pri raziskavi gozdnega medenja in napovedovanju le-tega.

IVAN GRAJŠ (1917-1993)

Na tem področju je bil pravi strokovnjak. O tem je objavljal tudi članke v Slovenskem čebelarju. S svojo živo in pisno besedo je štiri desetletja pritegoval pozornost tudi širše javnosti. Predaval je v mnogih krajih Slovenije in tudi na Hrvaškem ter v Bosni. Svoje čebele je prevažal s prekladanjem in pozneje s kamionom TAM 5000, ki ga je sodobno opremil po svoji zamisli. Na pašo je vozil na širšem področju našega društva, po Sloveniji in na Hrvaško. V maju 1993 ga je zahrbtna bolezen iztrgala iz naših vrst.

R ojen je bil leta 1919 v napredni in zavedni kmečki družini v Osilnici. Oče je bil čebelar. Tako je Drago nadaljeval po očetu čebelarsko tradicijo. Pred vojno se je izučil za trgovca. V NOV je aktivno sodeloval in prejel številna odlikovanja. Vojaščina mu je vzela precej let. Kot ljubitelj narave in domačega kraja se je rad vračal domov. Želel je živeti in delati za napredek svoje doline. Po demobilizaciji je doma kmetoval, bil je predsednik kmetijske zadruge, predsednik ZZB in ZRVS, vodja obrata kooperacije, predsednik KS pa tudi dolgo letni odbornik občinske skupščine. Predsedstvo v Čebelarski družini Osilnica je prevzel za Tuškom iz Malinišča. Predsedoval je polnih devetnajst let (1969 do 1979). Čebelaril je s panji dunajčani in nazadnje z LR (ameriškimi) panji z največ dvajsetimi čebeljimi družinami. Bil je zagnan, vztrajen in dosleden. V njem je bila izredna življenjska moč in gonilna sila. Nenehno se je zavzemal za razvoj in napredek svojega kraja.

DRAGO ŠTIMEC (1919-1979)

Tretji

R odil se je leta 1922 v Ljubljani. Takoj za tem so se preselili v Kočevje, kjer živi še danes. Čebelariti je pričel v letu 1946. Čebelaril je vse do leta 1972, z največ 25 čebeljimi družinami v AŽ panjih. V času svojega čebelarjenja je bil vsestransko aktiven član Čebelarske podružnice Kočevje in pozneje ustanovitveni član Čebelarskega društva Kočevje. Šest let je bil predsednik društva.

RAJKO JENKO

Svoje čebele je prevažal s prekladanjem na našem področju in na Hrvaškem. V letu 1972 je moral čebelarjenje opustiti iz zdravstvenih razlogov.

R odil se je leta 1921 v Ribjeku pri Osilnici. Tu je preživel tudi svojo zgodnjo mladost. Od leta 1931 živi v Kočevju. Bil je aktiven družbenopolitični delavec vse do upokojitve. Za svoje uspešno delo je prejel številna odlikovanja in priznanja. Z ljubeznijo do narave in čebel je pričel čebelariti v letu 1951. Za čebelarjenje ga je navdušil čebelarski mentor in takratni tajnik Čebelarske podružnice Rudi Vrabič.V letu 1956 je opravil tečaj za čebelarskega preglednika v Ljubljani. Tečaja za čebelarskega preglednika se je udeležil tudi leta 1983. Pred tem pa je bil že leta 1952 član ekipe za zdravstveno varstvo čebel, ki je sanirala bolezen pršico, ki se je množično pojavljala na celotnem področju. Po vstopu v članstvo je ves čas aktivno deloval v vseh organih društva. Od leta 1972 do 1980 in 1982 do 1984 je bil predsednik društva. Bil je večkratni delegat društva pri Čebelarski zvezi in član organov Zveze. Deset let je bil predsednik Komisije za zdravstveno varstvo čebel pri Zvezi čebelarskih društev Slovenije in do leta 1996 njen član. Od leta 1956 do 1998, to je polnih 42 let, je bil predsednik društvene komisije za zdravstveno varstvo čebel in več let tudi predsednik Komisije za gozdno medenje in pasišča. Objavljal je številne članke v reviji Slovenski čebelar.

ANTON ŠERCER

Imel je številna predavanja v društvu in izven njega. Tema njegovih predavanj je tehnologija čebelarjenja in zdravstveno varstvo čebel. S svojo živo in pisno besedo je tako postal znan širši javnosti doma in v tujini. Predaval je po Sloveniji in na Hrvaškem, enkrat pa tudi koroškim čebelarjem v Avstriji, za kar je prejel posebno priznanje. Desetletje je Tone sprejemal tudi številne predstavnike, delegacije domačih in tujih čebelarskih društev širom bivše skupne države in tujine. Njegov dom je vedno odprt tudi za vse ostale čebelarje, ki potrebujejo kakršnokoli pomoč pri čebelarjenju. Je eden med najzaslužnejšimi člani našega društva in mentor. V letu 1977 je bil pobudnik prevažanja čebel na našem področju. Kamion TAM 5000 si je opremil sam med prvimi. Pred tem je svoje čebele prevažal s prekladanjem. Čebele je vozil po pasiščih Slovenije in Hrvaške. Uspešno čebelari še danes.

Tretji

R odil se je leta 1924. V letu 1946 se je z očetom Nikom preselila celotna družina s čebelami v Livold pri Kočevju (s šestdesetimi družinami v AŽ panjih). Jože je tako čebele vzljubil kot deček in po očetu nadaljuje družinsko tradicijo čebelarstva. Vzorno čebelari že polnih petdeset let. V organih društva je vsestransko aktiven. V letu 1956 je opravil tečaj za čebelarskega preglednika in je od tedaj stalni član komisije za zdravstveno varstvo čebel. Bil je ustanovitveni član našega društva v letu 1965. Funkcijo tajnika je opravljal osemnajst let. Vodil je čebelarski krožek na Osnovni šoli Kočevje, objavljal številne članke v reviji Slovenski čebelar in pisal čebelarska mesečna opravila. Večkratno je bil tudi delegat društva pri čebelarski zvezi.

JOŽE GRABRIJAN

S svojim čebelarskim znanjem je pripravljen pomagati in svetovati mlajšim čebelarjem. Njegov dom je vedno odprt vsakomur, ki je znanja potreben. Svoje čebele je prevažal s prekladanjem in pozneje s kamionom TAM 5000, ki ga je med prvimi sam opremil. Še vedno je aktiven v odborih društva in uspešno čebelari.

I zhaja iz kmečke družine. Rojen je bil 1. 1925 v vasi Ribjek in tam živi še danes. Še kot deček je pomagal očetu čebelarju pri ogrebanju rojev. Po smrti očeta (1954) je nadaljeval s čebelarjenjem in uspešno čebelari še danes, v. AŽ panjih s 45 čebeljimi družinami. Pri delu mu pomaga sin Željko. Tudi on ima svoje čebele in vzorno čebelari. Prav gotovo bo nadaljeval družinsko tradicijo. Čebelarsko družino Osilnica je kot predsednik vodil polnih dvanajst let (od 1979 do 1991). V letu 1987 se je Čebelarska družina Osilnica priključila Čebelarskemu društvu Kočevje. Anton je po priključitvi njihove družine aktivno deloval dvanajst let v upravnem odboru društva ter skrbel za realizacijo sklepov in nalog društva na njihovem področju. Prejel je odličja Antona Janše II. in III. stopnje.

ANTON KNAVS

Tretji

R odil se je leta 1943 v Prekmurju. V Kočevje se je preselil leta 1958. Začetniški navdih s prvim rojem in tremi panji je dobil od dolgoletnega prijatelja Kamila Možina, ki ga je tudi navdušil, da je pričel čebelariti. Po nekaj letih je nabavil čebelnjak z 39 panji in ob mentorstvu J. Grabrijana in pokojnega I. Grajša pričel uspešno čebelariti in sodelovati v organih upravljanja. Društvu je predsednikoval 10 let. S svojo zagnanostjo in delavnostjo je v ČD popestril razne dejavnosti. Posebej se je angažiral pri problemih takratnega izbruha bolezni čebeljih družin (varoa, poapnela zalega, gniloba čebelje zalege), tako da je organiziral številna predavanja, ki so čebelarje izobrazila v takem obsegu, da so se čebelarstva obdržala.

JANEZ KOJEK

S kvizom znanja je motiviral čebelarje k intenzivnemu prebiranju čebelarske literature in s tem obnavljanju in pridobivanju novega znanja, saj je pritegnil tudi MEDEX, da je kot sponzor nagradil najboljše. V organih društva je tako aktiven že štirinajst let. V letu 1994 je na svojo željo zaradi preobremenjenosti opustil predsedniško funkcijo v ČD Kočevje. Sedaj čebelari s 150 čebeljimi družinami.

R odil se je leta 1928. na Gorenju, kjer tudi sedaj živi v krogu svoje družine. Čebelarjenje ga je privlačilo že v rani mladosti. Ta velika želja se mu je izpolnila, ko je bil star 17 let. Tako se je že leta 1945 začela njegova čebelarska pot. Napredoval je dokaj hitro, saj je že v letu 1957 čebelaril s 40 družinami. Ustalil se je pri 70 družinah, s katerimi uspešno čebelari še danes. Udeležil se je tudi dveh tečajev za čebelarske preglednike in s tem znanjem že vrsto let aktivno deluje v društveni komisiji za zdravstveno varstvo čebel. To, da je Mirko v društvu zavzeto in aktivno deloval, veliko pove že to, da je celih dvajset let vzorno vodil blagajniške posle našega društva.

MIRKO ŽAGAR

Tretji

R odil se je leta 1914 v vasi Cvibelj pri Žužemberku. Po poklicu je bil mlinar. Ko se je po končani vojni preselil v Kočevje, se je zaposlil v tedanjem Tomšičevem mlinu. Kmalu po prihodu si je nabavil nekaj čebeljih družin in začel čebelariti. V mali dolini, pri mlinu, kjer je tudi stanoval, si je zgradil čebelnjak za trideset panjev in ga v nekaj letih napolnil. Takoj se je tudi včlanil v čebelarsko podružnico v Kočevju. Tone je bil v svojem bistvu preprost, preudaren in pošten človek. Kot takega smo ga spoštovali in ga spomladi leta 1951 izvolili za predsednika naše čebelarske podružnice. To nalogo je prevzel zelo odgovorno in jo uspešno opravljal vse do leta 1964.

ANTON MRVAR

Po upokojitvi se je vrnil nazaj na Dolenjsko, kjer si je v vasi Ajdovec pri Žužemberku zgradil novi dom in nadaljeval s čebelarjenjem. Ves čas pa je obdržal stike z našim društvom in je bil tudi naš gost, ko smo leta 1988 proslavljali 70-letnico delovanja ČD Kočevje.

R ojen je bil leta 1906 v vasi Travnik pri Loškem potoku v revni delavski družini. Oče je bil tesar. Zaslužka je bilo bolj malo. Tako je bil v svoji mladosti več lačen kot sit. V letu 1914 so se preselili v Kočevsko Reko. Tu je živel tudi mlinar in čebelar Bartol, ki jim je v letu 1920 podaril eno čebeljo družino v panju eksportovcu. Od tega leta dalje sta z očetom čebelarila do leta 1942 z dvainštiridesetimi čebeljimi družinami v 9-satnih AŽ panjih in dvajsetimi kranjiči. Doživel je grozote druge svetovne vojne. V NOV je aktivno sodeloval. V letu 1942 je bil ujet in interniran. Italijanska vojska jima je požgala čebelnjak s čebelami. Po končani vojni sta pričela znova. Takratni župnik Josip Gliebe jima je podaril dve družini v kranjičih. Po očetovi smrti je s čebelarjenjem nadaljeval. 2 največ štiriindvajsetimi družinami in petimi rezervami je čebelaril polnih petinšestdeset let. V letu 1990 je njegovo čebelarjenje prevzel sin Mirko. Franc Lavrič je čebele z nakladanjem prevažal tudi na paše po Kočevskem, v Liko, Gorski Kotar in Belo Krajino. Tudi on je podaril mnogo čebeljih družin in rojev, pred-vsem čebelarskim začetnikom. Mnogim je dajal nasvete in jim tudi osebno pomagal. Leta 1965 se je Čebelarska podružnica Kočevje preimenovala v Čebelarsko društvo Kočevje. S priključitvijo ostalih družin in podružnic na našem področju je bil ustanovitveni član. Aktivno je deloval tudi v organih društva ter v upravnem in nadzornem odboru. Čebelaril je od leta 1925 do 1990. Prejel je odličje Antona Janše tretje stopnje. Pri svojih 92. letih je še krepak in zdrav. Želimo, da bi bil še dolgo častni član našega društva.

FRANC LAVRIČ

Tretji

Rojen je bil leta 1914 v kraju Strmec, pod Mangartom na Primorskem. Že kot mlad fantič je rad lovil čmrlje. Njihova gnezda je prenašal na dom. Delal jim je hišice iz kartona. Vanje je vlagal mah in listje. Bil je ves prevzet, če mu je uspelo vzgojiti čmrlji rod. Ded in oče sta ga nagovarjala, naj prične čebelariti. Ko je bil star deset let, mu je oče kupil roj s kranjičem in tako je pričel čebelariti. V letu 1935 je imel že štirinajst kranjičev. Tudi medu je nekaj pridelal. V tem letu je moral k vojakom. Vojaščino je odslužil leta 1937. V času njegove odsotnosti je za čebele skrbel oče. Po odslužitvi vojaškega roka se je takoj lotil izdelave 9- satnih AŽ panjev. Izdelal je dva in nato še tri. V letu 1943 je vstopil v NOV. Italijanska vojska mu je za kazen požgala čebelnjak s čebelami. V letu 1946 je bil odpuščen od vojakov. Življenjska pot ga je zanesla na Kočevsko. Zaposlil se je na Rudniku v Kočevju. Tukaj si je ustvaril dom in družino. Ker ni mogel brez čebel, je v letu 1947 nabavil štiri roje. Pred tem je začel izdelovati AŽ panje in jih zamenjevati za roje. Zgradil je tudi dva čebelnjaka in imel do leta 1965 že okrog šestdeset čebeljih družin in trideset rezervnih družin v eksportovcih. Volja do čebel in čebelarjenja je bila izredna. Med prvimi v Kočevju je sam opremil tovornjak TAM in čebele začel prevažati. Prevažal jih je po Kočevskem območju, v Liko in Gorski Kotar, na Notranjsko, v Belo Krajino in rodno Primorsko.

ANTON KUK

Izdelal si je tudi točilo za med, stiskalnico za satne osnove, nosila za čebelje panje ter razne pripomočke in izboljšave pri čebelarjenju. Skratka - bil je inovator. V svoji čebelarski dobi je daroval veliko čebeljih rojev, predvsem čebelarskim zač etnikom. Nesebično je bil zmeraj pripravljen pomagati in svetovati. Mnogim mlajšim čebelarjem začetnikom je tudi osebno pomagal. Čebelaril je od leta 1924 do 1990. Pri delu mu je pomagala njegova nadvse pridna žena, ki pa jo je prezgodaj izgubil (v letu 1989). Naslednje leto se je moral s težkim srcem ločiti od svojih čebelic in jih prodati, saj je bil tudi sam v letih. Ves čas je bil član našega društva. Aktivno je deloval več let v upravnem in nadzornem odboru društva. Za svoje nesebično delo je prejel odličje Antona Janše III. in II. stopnje. Za svoja 84. leta je še dokaj čil in zdrav. Želimo mu še mnogo zdravih let.